Ne gre za osmrtnico ali turobno pisanje, le spomin na dolgoletnega soseda in družinskega prijatelja, ki mi je kot otroku kupil kolo, ker si ga nismo mogli privoščiti. Ker je bil dober človek in očitno tudi velik umetnik. Slednje je zelo dobro skrival.
The way I remember him, big glasses and neatly combed hair. / Kot se ga spomnim, urejen z velikimi očali.
Milan Stibilj…
was our long-time (twenty years) neighbour in Vodmat. He lived across from our appartment and was very quiet and very kind. We lost touch when we moved to Višnja Gora. Yesterday I found out he died in February this year. Because he lived a secluded life, we found out about his passing from an article in a Slovenian magazine. We knew he was a musician, but I never knew what kind and how known he was – unfortunately he was more acknowledged abroad most of all in Germany, than at home (actually I didn`t care because he told us he was a classical musician and none of us knew anything about that classical music). Now, after his death, I know. He was a rebel. May he rest in peace.
I got this article that was published in a newspaper DELO from the editor of the magazine Pogledi (written by Franc Križnar) but it is only in Slovenian. Mister Stibilj had an interesting life:
Part of his life we knew very little about. / Del njegovega življenja, ki ga je držal bolj zase.
Njegova posebnost se je začela hkrati z (glasbeno) ustvarjalnostjo: v petdesetih letih prejšnjega stoletja je še bil v Klubu komponistov ljubljanske AG (Darijan Božič, Marijan Fajdiga, Lojze Lebič, Ivo Petrić, Samo Vremšak, Marko Žigon in Alojz Srebotnjak), potem je bil v šestdesetih letih med (zgodnjimi) člani skladateljske skupine Pro musica viva (spet z istimi pa še s Krunom Cipcijem, Jakobom Ježem in Igorjem Štuhecem), član stanovskega Društva slovenskih skladateljev, od koder je postopoma in vsakič odšel predčasno. Tudi svoj arhiv oziroma zapuščino je pred desetletji deponiral v enega od berlinskih arhivov, saj je nazadnje živel med Ljubljano in Berlinom.
Stibiljeva zgodnja ustvarjalnost je izrazno, slogovno in ustvarjalno sodobna, še več: sprejel je celo skrajna modernistična načela, kakršna so se v Evropi izoblikovala takoj po (drugi svetovni) vojni (1945). S Stibiljem vred so bili neposredni glasniki pred vojno prekinjenega Kogojevega in Osterčevega modernizma in modernih glasbenih stremljenj, saj so prvič opozorili nase s študijem in izvedbami tujih del. Tega jim (žal) takratna AG, na kateri so vsi študirali in diplomirali, ni mogla dati. Tudi Stibilju ne (Karol Pahor), da s tem v zvezi ne omenim Lucijana Marije Škerjanca, ki je takrat tako rekoč kompletno in kompleksno obvladoval ljubljansko, s tem pa tudi slovensko glasbeno sceno.
Slogovno so sicer pokopali socialistični realizem, saj so prav z njimi nastale prve slovenske dodekafonske in serialno organizirane skladbe, elektronska dela, glasbeni kolaži in na koncu tudi glasba z improvizacijskimi in aleatoričnimi prvinami. Stibilj kot skladateljski vrvohodec je šel z vsem tem še dlje: po diplomi iz kompozicije na ljubljanski AG (1961) se je izpopolnjeval v Zagrebu, Berlinu in Utrechtu, od leta 1971–1973 je bil med drugim tajnik Glasbene mladine Slovenije in deloval v Montrealu, kjer je predaval kompozicijo in analizo sodobne glasbe. Med leti 1976–1991 je bil svetovalec za glasbo in ples pri takratni Kulturni skupnosti Slovenije; odtlej pa v pokoju, kjer je kaj kmalu odložil komponiranje svoje avantgardne usmerjenosti z vsemi kar najbolj sodobnimi kompozicijskimi tehnikami.
Tu je prišel (primerljivo s slovenskimi skladateljskimi kolegi) najdlje: spet v serialnosti in aleatoriki. Še najbolj prepoznaven je bil v ritmični strukturiranosti, vse do elektronske glasbe in četrttonskih del. Med številnimi orkestralnimi deli (simfonija Vrtnica in slavček, Verz, Xystus, Orjana, La Rosette, Bunker in Elegija za umirajočim drevesom) ter deli komorne in solistične glasbe (Asimilacije, Zoom, Séance, Indijansko poletje, Shota idr.) bo ostal v slovenski glasbi zapisan zlasti s Slovenskim rekvijemom (1967) in elektronsko glasbo Mavrica (1968) za štirikanalni magnetofonski trak, torej v času, ko še ni bilo čutiti Stibiljeve zagrenjenosti. Gre vsekakor za eno prvih tovrstnih del, ki jih je umetnik ustvaril v tujini, prisluhnemo pa ji lahko na youtubu. Umetnik jo je ustvaril v elektronskem studiu inštituta za sonologijo Univerze v Utrechtu, njena prva izvedba pa je bila leta 1973 na festivalu SIMC v Reykjaviku.
Ni čudno, da se je Milan Stibilj že dolgo imel za evropskega, če že ne svetovnega skladatelja, kaj šele za slovenskega; njegove partiture in posnetki so izšli pri uglednih evropskih in svetovnih založbah, prav tako najdemo njegovo glasbo kot trajen spomenik umetniku v družbi eminentnih skladateljev in izvajalcev po svetu. Pri nas je med drugim soustanovil festival Slovenski glasbeni dnevi (z Leonom Engelmanom in dr. Primožem Kuretom). Ti bodo prihodnje leto obhajali tridesetletnico.
Hvala sine, da si se ga spomnil, bil je poseben človek in če bi vedela, da je takšen svetovljan in umetnik, si ne bi upala z njim sedeti ob kavi in se tako družiti, pa je bil za nas navaden človek, sosed, ki je rad poklepetal, se razveselil povabila na druženje in res je, kupil ti je kolo in mene je peljal v Dolenjske toplice, ko smo bili sami in brez prevoza, pa še marsikaj lepega smo doživeli z njim, spominjam se tudi povabila na nek poseben konjak, v posebnih kozarcih, kaj pa sem jaz vedela, da je to taka čast in mi ni bil konjak všeč in me ni mogel razumeti, saj potem sva se smejala iz tega… naj počiva v miru!