Saying goodbye is not just hugging your friends and shedding a tear. It is about doing things for the very last time. Hugging a friend or members of my family is a sad but sort of a pleasantly sad feeling. Doing a thing for the last time is just sad and fills you up with a nostalgic feeling, making you think that you will never get to do that thing again. It is silly actually, because rationally you know you will get to do all those things again. But a little persistent thought lingers in the back of your head, forcing you to think: “What, if this is the last time!”. This is the feeling I got when hugging my brother and my mother, taking a bath in our bathtub, watching UFC on a big-ass screen at my friend Tine`s house, hearing my neighbours loud noises (wait, what!!!). Ok, ok, so I get extremely emotional at moments like these. There will be a lot more similar moments in the following years. I just have to remember the essentials – basically my family – and I will be fine.
To make things short, a lot has happened this past week. We said a lot of goodbyes, we packed a ton of things and we got them all to our new (temporary) home.
Making a trip like this, when it feels like most of your life is packed up in boxes, you need reliable people to help you. There is no “solo” in projects like this, but luckily there is no “I” in FRENDS (stole that one from a movie The Crash Reel, just cause I like the message) are lucky enough to have quite a few of FRENDS. I do not know, if it was the promise of pizza and beer that lured them to our “moving party” , but I like to believe it was our friendship that was the cause 🙂 (of course it was). Mirko, Aleš, Gašper and David (and everything was supervised by my mom) stacked our life in boxes onto a truck like it was nothing. We were done in about two hours and the result was an overpacked little truck (well, next to the overpacked Berlingo). Of course there are also Paula´s parents who are taking care of our two kids this week so we can get things ready for their arrival (god I miss them so much – the kids, not the parents 🙂 ) .
No, I have not forgotten two essential helpers – the alfa and omega of HELP – my brother from another mother Tine and my brother from my mother Zoran. They helped packing, loading, driving, unloading, unpacking and installing the necessities in Bayreuth. It is amazing how much knowledge and practical wisdom (yeah, that is the right word – wisdom) these two guys have. We just could not do it without them. We could do with a lot more of them, so we were sad to see them leave, but we know they have their own lives to live.
So, thanks to all of these amazing people, I am sitting on my “couch, that is actually a bed with a pull out bed” writing our on-line diary.
My hearth and love to you all. And to all I could not get to say goodbye…
Za vse, ki govorite slovensko:
Poslavljanje ni samo fizično v obliki objemanja ljubljenih in pretakanja solz. Ampak je (vsaj zame) v občutku, da nekaj delaš zadnjič. Objemanje in poslavljanje od prijateljev in družinskih članov je žalostno, ampak vseeno žalostno na prijeten način. Če pa imaš občutek, da nekaj delaš zadnjič, je samo žalostno, ker si prenapolnjen z občutkom nostalgije in dokončnosti, v smislu: »tega pa ne bom nikoli več delal«. Seveda racionalno je to neumnost. Vse te stvari bom še delal. Nisem se pa moral znebiti slabega občutka, tistega hudička na rami, ki ti govori, kaj pa če je to res zadnjič… Tak občutek sem dobil, ko sem objemal brata in mamo, ko sem se zadnjič kopal v banji v najinem stanovanju (kar zelo rad delam), ko sem gledal UFC na ogromnem platnu pri Tinetu, ko sem zadnjo noč slišal glasne zvoke najinih sosedov (KAJ?!). V redu, v redu, pretiravam, ampak morate razumeti, da postanem zelo čustven v teh trenutkih. V prihodnjih letih bo verjetno še veliko takih čustvenih trenutkov. Zato se moram osredotočiti na pomembno – na svojo družino. In potem se vse postavi na svoje mesto.
Da ne bom spet dolgovezil, veliko se je zgodilo pretekli teden. Veliko smo se poslavljali, spakirala sva vsaj eno tono najinih stvari in sva jih uspešno spravila v naš novi dom.
Ko planiraš takšno selitev, ko imaš občutek, da je celotno življenje spakirano v škatle, je bolje, da se tega ne lotiš sam. Ob takih projektih rabiš pomoč in midva sva vesela, da sva je prejela veliko. Sva zelo srečna, da imava veliko prijateljev, ki se je odzvalo na najino prošnjo za pomoč pri selitvi. Razen, če jih je privabilo moje vabilo z obljubo pice in piva. Hm, bom zaključil, da je bil razlog naše prijateljstvo. :). Mirko, Aleš, Gašper in David (seveda je v stanovanju vse nadzorovala moja mama) so naložili najino življenje v škatlah na tovornjak brez, da bi se pri tem spotili. Mislim, da smo vse zaključili v roku parih ur. Rezultat je na slikah (naložen tovornjak in prenaložen Berlingo – glej sliki zgoraj).
Seveda ne smem pozabiti na glavna pomočnika. Alfa in omega pomoči – moj krvni brat (sej si nisva dejansko zmešala krvi, ampak ne najdem dobre alternative angleškemu izrazu, ki se v direktnem prenosu glasi: »moj brat od druge mame«. Čeprav, niti ni slabo…) Tine in moj genetski brat Zoran. Pomagala sta pri pakiranju, nalaganju, vožnji, raztovarjanju, razpakiranju in namestitvi opreme v stanovanju v Bayreuthu. Ko sem ju gledal pri delu, sem bil osupel koliko praktičnega znanja in modrosti (kar primeren izraz za to situacijo, modrost) imata ta dva moška. Brez njiju nama ne bi uspelo s tako lahkoto. Bi ju še rabila, ampak veva, da je njuno življenje 650 km stran od tu. In tako sva bila žalostna, ko sta morala naslednje jutro oditi.
Iskrena hvala vsem neverjetnim ljudem, ki so nama na kakršnikoli način pomagali pri selitvi, saj po vaši zaslugi sedaj sedim v Bayreuthu, na najinem kavču, ki je dejansko postelja z dodatno posteljo, ki se izvleče, in pišem naš spletni dnevnik.
Moje spoštovanje in ljubezen vsem. Tudi tistim, s katerimi se nisva uspela posloviti.
Mislim da ena ninđa reže čebulo v moji sobi…
http://th08.deviantart.net/fs70/PRE/f/2011/288/7/7/oh__stop_it__you__by_rober_raik-d4cwd9f.png